Znamenitosti našega kraja

Župnijska cerkev sv. Treh kraljev je bila prvotno gotska cerkev, ki so jo barokizirali leta 1698 (letnica na sklepniku na oboku) in jo kmalu zatem opremili s kvalitetnimi črnimi kamnitimi oltarji iz začetka 18. stoletja. Napis na stopnici datira glavni oltar v leto 1709.

Oltarji naj bi bili sem prineseni iz ukinjenega samostana v Bistri, glede na ohranjene grbe na glavnem oltarju, pa so jih za to cerkev verjetno naročili freisinški škof J. Frančišek, loški glavar J. A. E. pl. Halden in še nekdo od pomembnih mož v Škofji Loki. Vsi oltarji, ki so nastali kot celota, so bili verjetno izdelani v kamnoseški delavnici, ki je nasledila kamnoseško delavnico Mihaela Cusee, ter se uvrščajo v skupino črnih kamnitih baročnih oltarjev, ki so jih klesali v ljubljanskih kamnoseških delavnicah v drugi polovici 17. in na začetku 18. stoletja.

Cerkev je dolga 27, 40 m in široka 9, 60 m. preprosta pravokotna ladja se na vzhodni strani podaljšuje v ožji prezbiterij. Na zahodni strani je na sredini močno izstopajoč zvonik, visok 30 m in predeljen z venčnim zidcem. Cerkev je bila v devetdesetih let 20. stoletja obnovljena.

Cerkev je bila barokizirana sredi 18. stoletja. Dolga je 17, 70 m in široka 8 m. Ladja je osmerokotna. Prezbiterij je nižji od ladje. Med pilastri se vije venčni zid. Svod ima medaljon. Glavni oltar je lesen, na drugi menzi je tabernakelj, prav tako pa sta lesena tudi stranska oltarja iz leta okoli 1800. V cerkvi je slika Štefana Šubica z naslovom Betlehemski umor, ki je bila naslikana leta 1860. Pod cerkvijo je grobnica in ob cerkvi je tudi pokopališče. Cerkev je bila v začetku devetdesetih let 20. stoletja obnovljena.

Gradnja Rupnikove linije je sledila po vzoru nekaterih drugih podobnih utrdbenih sistemov drugod po Evropi. Tedanja družba je še vedno verjela, kljub vojnemu tehnološkemu napredku, da bo prihajajoča vojna podobna prejšnji, da bo pozicijska in se bo dogajalo v rovih. In da bi svojim vojakom prihranile trohnenje v blatnih jarkih in izpostavljenost smrtonosnemu ognju strojnic in topov, so skoraj vse evropske države začele graditi mogočne utrbene sisteme. Rupnikova linija je obrambni sistem jugoslovanske vojske, kot odgovor na že obstoječo rapalsko mejo ali takoimenovani Alpski zid. Oče Rupnikove linije je bil Leon Rupnik, ki se je rodil 11. avgusta 1880 v Lokvah pri Čepovanu.

Za gradnjo utrdb je bilo treba najprej zgraditi obsežno omrežje makadamskih vojaških cest, ki jih tam, kjer jih kasneje še niso asfaltirali, zlahka prepoznamo po utrjenem robu iz večjih, grobo obklesanih kamnov, včasih, predvsem v izpostavljenih ovinkih na vzpetinah.

Gradnja samih utrdb se je začela leta 1938, ko so bile končane ceste in druga pripravljalna dela. Slemenska utrdba na Vrhu Sv. Treh kraljih je spadala v tretji sektor, vseh je bilo šest - od rta Kamenjaka pri Reki, pa vse do Ljubelja - ki se je raztezal med Škofjo Loko, kjer je bil sedež, in Vrhniko. Zapiral je dostop proti Ljubljani po Poljanski dolini ter greben med Poreznom in Blegošem na severu in Žirovski vrh na jugu.

Značilnost slemenskih utrdb je vhod s hrbtne strani hriba, dolga galerija, dovolj velika za dostop z manjšim vozilom, in nato pravokotna mreža hodnikov in bivalnih prostorov, iz katere vodita dostopa do dveh ali več bojnih blokov. Del bivalnih prostorov so tudi velike betonske cisterne za vodo. Do bojnih blokov se pride po vertikalnih, okrog dvajset metrov visokih jaških (bunarji). Za Vrhovsko utrdbo so bili predvideni trije bojni bloki. Od Ratitovca do Logatca naj bi bilo sedem takih utrdb. Blizu dokončanja sta bili le utrdbi na Golem vrhu, ki je del grebena Žirovskega vrha, in na Hlavčih Njivah. Podzemni deli za utrdbe so bili izkopani na Hrastovem griču, Vrhu Sv. Treh Kraljih in Strmici nad Logatcem.

Manjše jezero, ki je nastalo v povirju reke Račeve leži pri Smrečju (v Jeličju – tako pravijo temu predelu domačini) na nadmorski višini 681 m. Je trikotne oblike, dolgo 120 m in široko 100m. Največja izmerjena globina je 5,5 m, povprečna pa 2,9 m. pri maksimalnem vodnem stanju je površina jezera 0, 85 ha, sicer pa zelo niha. Enkrat na leto jezero celo presuši. Jezero je mrestišče žab. Čeprav je med manjšimi jezeri v Sloveniji, je izjemno zaradi svoje lege na prehodu iz alpskega v dinarski svet in edino v tem delu Slovenije. Jezero z bližnjo okolico je prijetna, lahko dostopna izletniška točka z lepimi razgledi in možnostjo nabiranja gozdnih sadežev, predvsem borovnic in gob. V poletju se je mogoče tudi kopati, tudi tja v jesen, kljub precejšnjemu nihanju vodne gladine in kalne vode, ki jo povzročajo neporasli ilovnati in peščeni bregovi. V njegovi bližini ležita še Malo Račevsko jezero in pa suha kotanja, ki se napolni z vodo le ob večjem dežju.

Razgled z vrha Vrha Sv. Treh Kraljev je edinstven. Zato na idiličen vrh vodijo številne planinske in kolesarske označene poti. Loška, logaška, notranjska, mladinska planinska pot pridejo prav na Vrh, evropska pešpot E-7 pa potuje preko Lavrovca, zaradi sončne ure – heliografa. Tudi z Lavrovca je razgled ob lepem vremenu enkraten. Še posebej pritegne pogled na Ljubljansko barje. V zadnjem obdobju so na Vrh pripeljali logaško in loško kolesarsko pot. Čez Vrh pa poteka tudi kolesarski žirovski krog. Poleg razgleda, ki čustvenega človeka prevzame k ponovnemu vračanju, se lahko naužijete čistega zraka, nabirate gozdne sadeže in zdravilne rožice in se pogovorite s prijaznimi domačini.